002: »Kilo podatkov, prosim!«

Eden najbolj prevladujočih in trdovratnih mitov o spletnem nadzoru komunikacijskih poti je zagotovo tisti, ki govori o tem, da na drugi strani žice sedi človek-vohun, ki prisluškuje našim komunikacijam, nas spremlja na monitorju in si v obrabljeno beležko zapisuje pomembne informacije.

V zgodovinskem trilerju iz leta 2006, Življenje drugih (Das Leben der Anderen), lahko spremljamo dramo med agentom vzhodnonemške obveščevalne službe Stazi in znanim režiserjem, ki je osumljen sodelovanja s komunistično partijo. Agent sedi za analognim sprejemnikom in z mikrofoni, predhodno postavljenimi po stanovanju okuženega režiserja, snema in beleži njegove besede in pogovore.

Na tako romantičen način večina ljudi še vedno razume moderne oblike digitalnega prisluškovanja prek spleta, čeprav razlika med obemi načini ne bi mogla biti večja. Za začetek prisluškovanja ne opravljajo ljudje, temveč stroji. Izredno zmogljivi računalniki shranjujejo, obdelujejo in kategorizirajo vse naše komunikacije, ne glede na to, kdo smo in kaj počnemo. Namesto selektivnega nadzora posameznikov je veliko lažje spremljati in shranjevati vse komunikacije, na zalogo. Ker nikoli ne veš, kdaj jih boš potreboval.

Ker se največ podatkov pretaka po spletu, je shranjevanje rezultatov iskanja s pomočjo googlovega iskalnika, analiza elektronske pošte in ostalih portalov najbolj učinkovito in hkrati najmanj zahtevno. Obveščevalne službe se namreč priklopijo na t. i. ozka grla in nato čakajo na reko podatkov, ki teče skozi njih.

Komunikacije (elektronska sporočila, sporočila SMS, Facebook in ostali komentarji) se nato shranijo v bazo podatkov, kjer čakajo na agenta in morebitno uporabo pri bolj ciljanemu nadzoru nad posameznikom. A četudi podatkov nikoli ne bo treba uporabiti, so ti v bazi in agenti jih lahko mirno pregledujejo. Tako recimo agenti agencije NSA vohunijo za svojimi bivšimi partnerji, čeprav pri tem nimajo drugega razloga kot lastno radovednost. Zakaj jih ne bi preveril, če pa so podatki že na voljo?

Kako se temu vsaj deloma ubraniti oziroma preprečiti, da bi se vaši podatki, ki jih pošiljate prek spleta, znašli v bazi? Stoodstotne rešitve na žalost še ni, če seveda nočete živeti v kolibi sredi gozda in s svetom komunicirati z golobi. A vseeno se že danes s tremi koraki lahko na praktičen način zavarujete pred pretiranim odtekanjem podatkov.

Nasvet 1: Začnite uporabljati brskalnik Mozilla Firefox. Brezplačen, odprtokoden in preveden v slovenščino. Izgovorov za neuporabo ni, hkrati pa si z njim odprete dodatne možnosti varovanja komunikacijskih poti, ki jih pri drugih brskalnikih (še) ni.

Nasvet 2: Naložite si dodatek HTTPS Everywhere, ki je sicer na voljo tudi za brskalnik Chrome in Opera. Z njim boste vedno avtomatsko surfali po zavarovanih različicah spletnih mest (https), če te seveda obstajajo.

Nasvet 3: Naložite si dodatek uBlock. Spletni oglaševalci in mediji vas bodo sicer sovražili, a vi si boste za kar nekaj stopenj izboljšali svojo uporabniško izkušnjo in povečali varnost ter zasebnost spletnega okolja.

Naslednji teden si bomo podrobneje pogledali, kako učinkovito opraviti s piškotki.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.