Govorim seveda o dronih, trotih oziroma brezpilotnih letalnikih, kot jih poimenuje zakonodaja. Po poročilih iz druge strani Atlantika so bili letos najbolj priljubljeno novoletno darilo, industrijsko pa jih uporabljajo tako fotografi, snemalci kot tudi kmetje, reševalci, medijske hiše in seveda vedno prisotne obveščevalno-varnostne agencije celega sveta.
Razvijalci hitijo s ponujanjem vedno večjega števila različnih modelov, futurologi napovedujejo dostavo pošte in paketov, zagovorniki zasebnosti pa v sodelovanju z državnimi organi razmišljajo, na kakšen način zaščititi posameznika, nad katerim skoraj neslišno brenči vedno večje število stvari, ki snemajo, nadzirajo in analizirajo.
Tudi regulatorji hitijo.
Na obeh straneh Atlantika se ukvarjajo z registracijo teh naprav, s tečaji za nadebudne »pilote« in s postopki, s katerimi bodo zamejili število nesreč in zlorab te tehnologije. Kot vedno je tudi tukaj ključna informiranost javnosti in javno izražanje mnenj o tej tematiki. Samo tako bomo namreč dovolj izobraženi za sprejemanje političnih odločitev o regulaciji ter prepovedani in dovoljeni uporabi.
Vmes beležimo incidente. Padec na smučarski progi med tekmovanjem, vedno večje število YouTube #fail kompilacij, prepoved letenja med ameriškim Super Bowl, dubajske dirke z droni, vedno večja prisotnost letalnikov na bojiščih po celem svetu.
A tokrat bi res lahko razvoj celotnega področja razvijali drugače kot smo se teh zadev lotevali dosedaj. Ko smo v vseh primerih čakali na »černobilsko katastrofo »in se šele potem začeli odločati o tem, ali bi bilo mogoče pametno za določeno področje vzpostaviti pravila igre in delovanja.