Nadzor družbe nad posameznikom: Varovanje zasebnosti je plavanje proti toku

Nadzor družbe nad posameznikom: Varovanje zasebnosti je plavanje proti toku

Ljudje smo v prvi vrsti socialna bitja, vendar smo tudi individualna bitja, saj se načeloma odločamo po svobodni volji. Posameznikova svoboda je neprecenljiva vrednota, hkrati pa si družba, ki je sicer vmes manj humane družbene sisteme zamenjala z bolj humanimi, ne želi (preveč) razmišljujočih posameznikov. Potreba tistih, ki vladajo, je nadzor nad njimi, s čimer krepijo lastno moč, oblast. Ampak dejstvo je, da nihče od nas noče biti nadzorovan. Tudi tisti ne, ki nadzira. In ob razcvetu novih tehnologij se zdi, da je nadzor postal celo vseobsegajoč; da zasebnosti praktično ni več in da na to ne moremo vplivati. Pa je res tako?

Industrijski razcvet v prejšnjih dveh stoletjih je vodil v razvoj moderne družbe, vendar kot vsaka zgodba je tudi ta imela (vsaj) dve plati; poleg vsesplošnega napredka je imel za ljudi, za družbo tudi negativne posledice. Socialni psihologi in utemeljitelji psihologije množic Gustave Le Bon, Gabriel Tarde in Scipio Sighele so govorili o izbrisu posameznika v kolektivu, izgubi osebne odgovornosti, nagonskem vedenju, dovzetnosti za »množične sugestije«, pripravljenosti pokoriti se vodji – kar je mogoče doseči prek moči, vpliva in nadzora, torej z manipulacijo, ki posledično vpliva na posameznikovo doživljanje identitete in ima tudi širše socialnopsihološke razsežnosti.

O teh problemih je razmišljal tudi psiholog Sigmund Freud, vendar so njegovo psihoanalitično metodo zlorabili za to, da so v času »množične demokracije« nadzorovali »nevarne ljudske množice«. Triumf »jaza« v 20. stoletju je bil podstat demokracije in vsaj na videz je moč odločanja, tudi glede zasebnosti, prešla na posameznika. Ta – na neki način – iluzija je prisotna med ljudmi še danes.

Celoten članek v Dnevnikovem objektivu

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *